Kaj je visoka senzitivnost oz. visoka občutljivost?
Visoka senzitivnost (tudi visoka občutljivost ali ang. high sensitivity) je prirojena osebnostna lastnost tistih oseb, katerih živčni sistem je bolj občutljiv in se ob stiku z zunanjimi in notranjimi dražljaji prej vzdraži kot pri ostalih ljudeh. Visoka senzitivnost je prisotna pri 20% populacije, pri čemer je pri moških in ženskah zastopana v enaki meri. Visoko senzitivne osebe so bile v otroštvu s strani staršev ali učiteljev zelo verjetno označene za sramežljive ali bolj zadržane, v odraslosti pa prepoznane kot introvertirane osebe. Kakorkoli, to ne drži vedno, saj je kar 30% visoko senzitivnih oseb ekstrovertiranih.
Čeprav je visoka senzitivnost povsem normalen pojav, je še vedno v veliko primerih napačno razumljena, mnogokrat ji je dodan negativen predznak, češ, ‘biti občutljiv pa res ni dobro’ ali celo, ‘ne smeš biti občutljiv.’ Visoka občutljivost se namreč v zahodnem svetu, kjer se uspeh in dobro življenje pogosto povezuje z intenzivnostjo, količino in hitrostjo, marsikdaj res ne znajde najbolje. To je škoda, saj s sabo prinaša veliko pozitivnega, in jo, če jo sprejmemo kot del nas, resnično lahko obrnemo sebi v prid.
Kako vem, ali sem visoko senzitiven/a?
Visoko senzitivne osebe doživljajo svet okoli njih drugače kot ostali ljudje. Zaradi živčnega sistema, ki je veliko prej vzdražen kot pri ostali populaciji, informacije, ki jih sprejemajo iz okolja, procesirajo bolj intenzivno. To jim seveda prinese velike darove, kot je ustvarjalnost, empatičnost, intuitivnost in stik s svojim bogatim notranjim svetom, vendar so zaradi svoje sicer podedovane občutljivosti tudi bolj podvrženi stresu in drugim močnim dražljajem iz okolja. To lahko rezultira v pogosti izčrpanosti in večji potrebi po počitku, osami in tišini.
Za visoko senzitivne oz. visoko občutljive osebe je značilno, da:
Kako kvalitetno živeti s svojo občutljivostjo?
Če se najdete v večini od zgoraj navedenih lastnosti, obstaja verjetnost, da ste visoko občutljivi, in s tem resnično ni nič narobe. Visoka občutljivost namreč ni bolezen ali motnja, ki bi jo bilo potrebno zdraviti ali se je kako drugače znebiti. Je zgolj prirojena lastnost, ki zahteva nekaj vaše pozornosti in prilagoditev, predvsem pa sprejetje tega dela sebe. Tako boste najlažje zaživeli kvalitetno življenje, ki bo v skladu z vašimi potrebami in zmožnostmi.
Pomembno vprašanje, ki si ga je dobro zastaviti čim bolj pogosto – še posebej, če pri sebi prepoznavate znake visoke občutljivosti – je: »Kako mi je sedaj v tem trenutku? Kako se počutim? Se počutim v redu, ali pa bi želel/a ali potreboval/a v tem trenutku kaj drugega?« Čeprav vedno ne boste mogli slediti svojim potrebam, vam bo že zgolj zavedanje svojega lastnega počutja v dani situaciji pomagalo k boljšemu spoznavanju sebe in svoje lastne občutljivosti, to pa na dolgi rok v oblikovanje življenjskega sloga, ki bo najbolj ustrezalo vaši občutljivi naravi.
Past, v katero se mnogokrat ujemajo visoko občutljivi, je namreč prav ta, da poskušajo svoj način življenja prilagoditi večini, misleč, da je to edino, kar je sprejemljivo, normalno, zdravo. Tako se lahko hitro zgodi, da se silite iti po službi na zabavo, čeprav bi vam po napornem dnevu veliko bolj ustrezal miren pogovor s prijateljem ali branje knjige v tišini.
Seveda je še mnogo drugih načinov, s katerimi si lahko pomagate, da se boste s svojo občutljivostjo kar najbolje počutili:
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Visoko senzitivne osebe, ki so kot otroci s strani staršev ali skrbnikov imeli razumevanje za svojo občutljivost in je okolica to občutljivost sprejemala in podpirala, kasneje v odraslosti običajno nimajo večjih težav. Svojo visoko senzitivnost sprejemajo kot del sebe in živijo v skladu s svojimi potrebami ter okolici postavljajo zdrave meje, ko je to potrebno.
Nekoliko drugače je pri tistih, ki v otroštvu niso bili deležni razumevanja in sprejemanja njihove občutljivosti ali pa je bilo tega razumevanja in sprejemanja premalo. Odrasli, ki so že v otroštvu izkusili, da njihova občutljivost ni sprejemljiva, da je nekaj narobe z njimi, ker so tako občutljivi, ter da morajo biti drugačni, se bodo zelo verjetno v odraslosti spopadali z občutkom nezadostnosti in nizko samopodobo. Raziskave kažejo, da je pri teh osebah tudi večja verjetnost depresije, anksioznih motenj, izgorelosti in drugih duševnih bolezni. Za te ljudi je zato strokovna pomoč, kot je individualna ali skupinska psihoterapija, zelo priporočljiva. V mnogih primerih pa je že zgolj srečanje in pogovor s sebi podobnimi, na primer v obliki podporne skupine, za visoko občutljivega človeka lahko pravo olajšanje. Ko spozna, da ni edini, da ni sam, in da je preprosto lahko tak, kot je. In da je to povsem v redu.
Veliko ljudi pride na psihoterapijo z opisom, da so anksiozni ali depresivni. Redko se zgodi, da bi kdo sebe opisal kot visoko senzitivnega ali visoko občutljivega. Čeprav se v večini primerov prej ali slej izkaže, da je v ozadju njihove tesnobe ali depresivnega razpoloženja tudi visoka občutljivost. Mnogi ob tem spoznanju začutijo veliko olajšanje. Spoznanje, da ni z njimi nič narobe, jih spodbudi, da stopijo na pot spoznavanja svoje visoke občutljivosti, se z njo spoprijateljijo in sebi kot visoko občutljivi osebi začnejo nuditi vse tisto, kar si v preteklosti niso (z)mogli ali niso znali. Psihoterapija je na tej poti samospoznavanja in uvajanja sprememb v svoje življenje lahko v veliko podporo in pomoč.