Krajša verzija članka objavljena v Reviji za moje zdravje, april 2019.

Maja (34), že odkar pomni, prihaja iz službe povsem izčrpana. Sprašuje se, kaj je z njo narobe, da ne zmore tako kot vsi ostali ljudje oddelati tistih osem ur in preostanek dneva živeti življenje, kot bi si ga želela. Iti na telovadbo. Se dobiti s prijatelji. Se posvetiti svojim hobijem. Namesto tega, ko pride iz službe, obleži. Vsak dan znova. Utrujena, hkrati pa tudi jezna, ker ima občutek, da življenje polzi mimo nje.

Miha (20) se že od malega počuti, kot da ne spada v ta svet. Vedno je izstopal po svoji mirnosti in odmaknjenosti. Opaža, da ga bolj kot nogometne tekme in druženje s prijatelji navdušuje narava, kjer lahko v miru in tišini prisluhne svojim mislim in občutkom in išče odgovore na globlja vprašanja. Kruta dogajanja v svetu ga globoko prizadenejo. Ne more gledati nasilnih filmov, saj ga tako pretresejo, da se po tem še dolgo ne more pomiriti.

Barbara (45) se rada druži, ampak začenja opažati, da po vsakem druženju potrebuje veliko časa v osami, preden je spet pripravljena na stike z ljudmi. Enako je s potovanji. Obožuje potovanja, vendar na drugi strani zelo težko prenaša vse spremembe, ki pridejo s spremembo okolja. Želi si, da ne bi bila tako občutljiva in bi življenje lahko zajemala s polno žlico, tako kot to počnejo njeni prijatelji.

Morda bi kdo pomislil, da je z Majo, Miho in Barbaro kaj narobe, vendar to ne drži. Kot pravi dr. Elaine N. Aron, psihologinja, psihoterapevtka in pionirka na področju raziskovanja visoke občutljivosti (ang. highly senstive person-HSP), so ljudje, ki se tako počutijo, zgolj bolj občutljivi od drugih. Po raziskavah je visoka občutljivost prirojena lastnost in ne nekaj, kar naj bi posameznik razvil tekom odraščanja. V ozadju visoke občutljivosti je živčni sistem, ki je bolj občutljiv in se pri nekaterih osebah ob stiku z zunanjimi in notranjimi dražljaji prej vzdraži kot pri večini.

VISOKA OBČUTLJIVOST JE PRISOTNA PRI 20% POPULACIJE

Visoka občutljivost je prisotna pri 20% populacije, pri čemer je pri moških in ženskah zastopana v enaki meri. Visoko občutljive osebe so bile v otroštvu s strani staršev ali učiteljev zelo verjetno označene za sramežljive ali bolj zadržane, v odraslosti pa prepoznane kot introvertirane osebe. Kakorkoli, to ne drži vedno, saj je kar 30% visoko občutljivih oseb ekstrovertiranih.

Čeprav je visoka občutljivost povsem normalen pojav, je še vedno v veliko primerih napačno razumljena, mnogokrat ji je dodan negativen predznak, češ, ‘biti občutljiv pa res ni dobro’ ali celo, ‘ne smeš biti občutljiv.’ Visoka občutljivost se namreč v zahodnem svetu, kjer se uspeh in dobro življenje pogosto povezuje z intenzivnostjo, količino in hitrostjo, marsikdaj res ne znajde najbolje. To je škoda, saj s sabo prinaša veliko pozitivnega, in jo, če jo sprejmemo kot del nas, resnično lahko obrnemo sebi v prid.

KAKO VEM, ALI SEM VISOKO OBČUTLJIV/A?

Visoko občutljive osebe doživljajo svet okoli njih drugače kot ostali ljudje. Zaradi živčnega sistema, ki je veliko prej vzdražen kot pri ostali populaciji, informacije, ki jih sprejemajo iz okolja, procesirajo bolj intenzivno. To jim seveda prinese velike darove, kot je ustvarjalnost, empatičnost, intuitivnost in stik s svojim bogatim notranjim svetom, vendar so zaradi svoje sicer podedovane občutljivosti tudi bolj podvrženi stresu in drugim močnim dražljajem iz okolja. To lahko rezultira v pogosti izčrpanosti in večji potrebi po počitku, osami in tišini.

Za visoko občutljive osebe je značilno, da:

  • imajo zelo živ in bogat notranji svet. Kot otroci so verjetno imeli veliko namišljenih prijateljev in se kratkočasili z dnevnim sanjarjenjem. V odraslosti pa jih spremljajo zelo žive in realistične sanje.
  • so globoko ganjeni nad lepoto umetnosti, narave ali glasbe.
  • se zlahka vznemirijo ali prestrašijo. Zelo verjetno bodo gledanje filmov z nasilnimi prizori zavrnili, saj jih to zelo vznemiri. Zelo težko prenašajo tudi kakršnekoli novice o krutostih, ki se dogajajo nad živalmi ali naravo.
  • se hitro počutijo preobremenjene. Veliko opravkov v omejenem času jih lahko spravi v hudo stisko.
  • burno odreagirajo, tudi ko situacija ni nujno ogrožajoča. Nenadni in glasni zvoki jih lahko zelo prestrašijo.
  • so bolj občutljivi na močno svetlobo, fizično bolečino, kofein in lakoto.
  • hitro opazijo spremembe ali podrobnosti v okolici, prav tako hitro opazijo tudi počutje drugih ljudi. Morda čustva drugih celo prevzamejo nase, kar je lahko zelo izčrpavajoče.
  • Spremembe jih vznemirijo. Raje imajo rutino, ker jim je znana in zato prinaša manj dražljajev kot pa popolnoma nova situacija.

KAKO KVALITETNO ŽIVETI S SVOJO OBČUTLJIVOSTJO?

Če se najdete v večini od zgoraj navedenih lastnosti, obstaja verjetnost, da ste visoko občutljivi, in s tem resnično ni nič narobe. Visoka občutljivost namreč ni bolezen ali motnja, ki bi jo bilo potrebno zdraviti ali se je kako drugače znebiti.  Je zgolj prirojena lastnost, ki zahteva nekaj vaše pozornosti in prilagoditev, predvsem pa sprejetje tega dela sebe. Tako boste najlažje zaživeli kvalitetno življenje, ki bo v skladu z vašimi potrebami in zmožnostmi.

Pomembno vprašanje, ki si ga je dobro zastaviti čim bolj pogosto – še posebej, če pri sebi prepoznavate znake visoke občutljivosti – je: »Kako mi je sedaj v tem trenutku? Kako se počutim? Se počutim v redu, ali pa bi želel/a ali potreboval/a v tem trenutku kaj drugega?« Čeprav vedno ne boste mogli slediti svojim potrebam, vam bo že zgolj zavedanje svojega lastnega počutja v dani situaciji pomagalo k boljšemu spoznavanju sebe in svoje lastne občutljivosti, to pa na dolgi rok v oblikovanje življenjskega sloga, ki bo najbolj ustrezalo vaši občutljivi naravi.

Past, v katero se mnogokrat ujemajo visoko občutljivi, je namreč prav ta, da poskušajo svoj način življenja prilagoditi večini, misleč, da je to edino, kar je sprejemljivo, normalno, zdravo. Tako se lahko hitro zgodi, da se Maja sili iti po službi na zabavo, čeprav bi ji po napornem dnevu veliko bolj ustrezal miren pogovor s prijateljico ali branje knjige v tišini.

Seveda je še mnogo drugih načinov, s katerimi si lahko pomagate, da se boste s svojo občutljivostjo kar najbolje počutili:

  • Zmanjšajte število intenzivnih zunanjih dražljajev v vašem okolju.
  • Zmanjšajte število obveznosti v dnevu na obseg, ki je za vas obvladljiv brez večjega stresa.
  • V mislih (ali pa na listu papirja) imejte pripravljen seznam strategij, ki vam bodo v pomoč, ko boste vznemirjeni. Nekaterim pomaga nevtralizacija dogodka, globoko dihanje, sprehod, umik iz situacije, ki vas vznemirja, poslušanje glasbe ali pa mantra, ki si jo ponavljate v taki situaciji. V pomoč je lahko tudi že samo dejstvo, da sočutno sprejmete svoje vznemirjenje in zdržite s tem, kar se vam dogaja.
  • Zagotovite si dovolj nočnega spanca.
  • Dovolite si počivati, ko začutite, da to potrebujete. V obliki dnevnega počitka, dnevnega dremeža, vikend oddiha ali počitnic. Opazujte, kako počitek vpliva na vas in vaše počutje.
  • Vaše misli in čustva izlijte na papir. Tako boste morda zmanjšali premlevanje in analiziranje.
  • Z vašimi najbližjimi odprto spregovorite o svoji visoki občutljivosti; izpostavite pozitivne plati svoje občutljivosti, pa tudi potrebe, ki jih visoka občutljivost prinaša (npr. več časa zase v tišini).
  • Postavljajte meje. Spustite k sebi, kar želite, in zadržite stran od sebe tisto, česar v danem trenutku nočete.

V KATERIH PRIMERIH JE PRIPOROČLJIVA POMOČ?

Visoko občutljive osebe, ki so kot otroci s strani staršev ali skrbnikov imeli razumevanje za svojo občutljivost in je okolica to občutljivost sprejemala in podpirala, kasneje v odraslosti običajno nimajo večjih težav. Svojo visoko občutljivost sprejemajo kot del sebe in živijo v skladu s svojimi potrebami ter okolici postavljajo zdrave meje, ko je to potrebno.

Nekoliko drugače je pri tistih, ki v otroštvu niso bili deležni razumevanja in sprejemanja njihove občutljivosti ali pa je bilo tega razumevanja in sprejemanja premalo. Odrasli, ki so že v otroštvu izkusili, da njihova občutljivost ni sprejemljiva, da je nekaj narobe z njimi, ker so tako občutljivi, ter da morajo biti drugačni, se bodo zelo verjetno v odraslosti spopadali z občutkom nezadostnosti in nizko samopodobo. Raziskave kažejo, da je pri teh osebah tudi večja verjetnost depresije, anksioznih motenj, izgorelosti in drugih duševnih bolezni. Za te ljudi je zato strokovna pomoč, kot je individualna ali skupinska psihoterapija, zelo priporočljiva. V mnogih primerih pa je že zgolj srečanje in pogovor s sebi podobnimi, na primer v obliki podporne skupine, za visoko občutljivega človeka lahko pravo olajšanje. Ko spozna, da ni edini, da ni sam, in da je preprosto lahko tak, kot je. In da je to povsem v redu.