Prispevek je bil objavljen v Reviji za moje zdravje, marec 2019.

 »Zdelo se mi je, da mi je materinstvo prvih šest mesecev po prihodu iz porodnišnice šlo dobro od rok. Zelo sem skrbela za to, da nadoknadim manjkajoči nočni spanec, zato sem popoldneve veliko spala, pravzaprav skoraj vsakič, ko je spal tudi dojenček. Čez dan, ko nisva spala, sva bila veliko na zraku. Z vozičkom sem prehodila tudi po več kilometrov na dan. Čeprav včasih utrujena – tako sem mislila – sem bila večino časa dokaj mirna in zadovoljna v svoji novi materinski vlogi. Sedaj, ko gledam nazaj, se mi zgolj zdi, da sem bila le odcepljena od svojih pravih občutkov, misli in čustev. V nekakšnem zanikanju. Temu »idealnemu« stanju je namreč sledila huda depresija, iz katere sem se pobirala kar 2 leti in pol. Predvsem sem v tem dolgem obdobju čutila neznansko utrujenost. Sprehodi so se začeli skrajševati, ne da bi temu pripisala kakšen poseben pomen. Čez vikende, ko je bil mož več doma, sem obležala, brez nikakršne volje po izletih in drugih aktivnostih. Druženja s prijatelji sem že zdavnaj zbrisala iz svojega vsakdana. Težko, včasih pa tudi nemogoče, mi je bilo opraviti čisto vsakdanja opravila. Iti na pošto. Plačati položnice. Iti v trgovino. Opraviti telefonski klic. Skuhati. In vsak dan znova začeti dan. Skrb za dojenčka je postajala zame vedno bolj zahtevna. Večino časa sem bila na avtopilotu. Delala, kar je bilo treba, brez da bi ob tem karkoli čutila. Popolnoma izpraznjena in otopela. Včasih sem prišla v stik z jezo, ne jezo, z besom. V glavnem na otroka. A potem sem bila jezna nase. Ni mi šlo v račun, kako se lahko jezim, ko pa imam vse. Zdravega otroka, pozornega moža, idealne razmere. Zagotovo sem razvajena, sem si mislila. Ne veš, kaj imaš, sem si govorila. Nisem je prepoznala, depresije. Namesto tega sem se dolgo časa pretvarjala, da je vse v najlepšem redu. In to pretvarjanje pred samo sabo in pred drugimi mi je pobralo še tisto malo energije, ki sem jo še imela na voljo. Verjetno bi bilo bolje, če bi si svoje stanje zmogla priznati, in še pravi čas ukrepati.«

To je izpoved mame, ki se je soočala s poporodno depresijo. V Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti ali tesnobe po porodu trpi med 1800 in 3600 žensk. Veliko žensk se z različnimi razpoloženjskimi težavami sooči že kmalu po porodu. Tako imenovano poporodno otožnost (ang. Baby blues), ki običajno nastopi v obdobju od prvega do tretjega tedna po porodu in traja kratek čas, občuti 50% do 85% žensk. Običajni simptomi poporodne otožnosti so nihanje v razpoloženju, depresivnost, jokavost, potrtost, razdražljivost, tesnobnost, slabša koncentracija in občutki odvisnosti od drugih. Ti simptomi do tretjega tedna po porodu običajno izzvenijo. Drugače je v primeru poporodne depresije, kjer so omenjeni simptomi izraženi v hujši obliki, prav tako trajajo veliko dlje časa.

KAKO PREPOZNATI POPORODNO DEPRESIJO IN TESNOBO

Poporodna depresija običajno nastopi v prvih šestih mesecih po porodu, vendar se lahko pojavi tudi kasneje. Marsikdaj jo je težko prepoznati, saj se njeni znaki pogosto pojavljajo postopoma, neredko je v zvezi z njo prisotno tudi zanikanje.

Poporodno depresijo prepoznamo po pogosti jokavosti, nihanju razpoloženja, razdraženosti, veliki utrujenosti, težavah s koncentracijo, težavah s spanjem, izgubo želje po spolnosti, spremembi apetita, negativnih zastrašujočih mislih, občutkih neustreznosti, premlevanju, občutkih brezupa. Poleg tega so pogosto prisotne tudi misli na samomor, občutki jeze, besa, sramu in krivde.

Poporodna depresija se pogosto pojavi skupaj s tesnobo oz. anksioznostjo. Ko so prevladujoči simptomi depresije, govorimo o poporodni depresiji. Če pa prevladujejo simptomi anksioznosti, gre za poporodno anksiozno motnjo, ki jo prepoznamo po pretirani zaskrbljenosti v tem obdobju.

Med opozorilne znake spadajo:

  • Razbijanje srca, preskakovanje srčnega utripa
  • Pritisk ali bolečina v prsih
  • Obremenjenost zaradi neobvladljivih skrbi
  • Strašljive misli o otroku, sebi, partnerju
  • Pogosto premlevanje o zdravstvenem stanju otroka
  • Občutki tesnobe v zvezi s prihodnostjo
  • Neprestano premlevanje in analiziranje
  • Nezmožnost sprostitve
  • Pojavljanje telesnih simptomov, npr. slabost, omotico, zamegljen vid

 

Redkeje se v poporodnem obdobju razvije poporodna psihoza. Pogosto je zamenjana za poporodno depresijo, čeprav gre za veliko hujšo obliko bolezni. Najpogostejši znaki poporodne psihoze so izguba stika z resničnostjo v smislu prividov, prisluhov ali preganjavice, zmedenost, nerazumljiva in zmedena govorica, pretirano dobro razpoloženje, vznemirjenost, pretirano nezaupanje in neutemeljen strah zase ali za otroka. Poporodna psihoza je resno zdravstveno stanje, ki potrebuje nujno in takojšnjo zdravniško pomoč.

DEPRESIJA SE LAHKO POJAVI ŽE V NOSEČNOSTI

Depresija in tesnoba se lahko pojavita že v obdobju nosečnosti. Zadnje raziskave kažejo, da v tem obdobju trpi za simptomi depresije med 9 % in 13 % nosečnic.  Veliko žensk svojo spremembo v razpoloženju pripiše nihanju hormonov ali vsakodnevnemu stresu, zato pogosto ne poiščejo pomoči, ko bi bilo to potrebno. Pomemben dejavnik pri tem odigra tudi družba, ki nam na vsakem koraku slika podobo nosečnosti kot najsrečnejšega obdobja v življenju ženske. To je seveda iluzija, saj je ženska prav v tem še posebej ranljivem obdobju doživlja celoten spekter čustev, ne le veselja in zadovoljstva.

KDAJ IN ZAKAJ PO STROKOVNO POMOČ

Veliko žensk čaka predolgo časa, preden naredi korak v smeri iskanja pomoči. Upajo, da si bodo lahko pomagale same. Tudi okolica marsikdaj pošilja napačna sporočila, v smislu, ‘spravi se k sebi in vse bo bolje’. Odlašanje z zdravljenjem pa žal vodi v poslabšanje simptomov in poglabljanje bolezni, kar v kasnejši fazi pomeni težje in daljše okrevanje. Nezdravljena depresija v nosečnosti predstavlja visok rizični faktor za depresijo v poporodnem obdobju. Nepravočasno zdravljena depresija v poporodnem obdobju pa ima lahko za žensko, otroka in celotno družino znatne in trajne posledice. Zato je smiselno, da pomoč poiščemo takoj, ko pri sebi opazimo dalj časa trajajočo (14 dni ali več) spremembo v razpoloženju. Pri preverjanju svojega stanja si lahko pomagate s testom.

Fotografija: Sharon McCutcheon, Unsplash